Iz 36. Člena Zakona o davčnem postopku – ZDavP-2  (UL RS, št. 13/11) morajo vse pravne in druge osebe (to so: samostojni podjetniki, podjetniki, ki opravljajo samostojno dejavnost, upravni in drugi državni organi, organi samoupravnih lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil) plačila za dobljeno blago in opravljene storitve ter druga plačila prejemnikom nakazovati na njihove transakcijske račune. Primere plačil, ki jih ni potrebno nakazovati na transakcijske račune, natančneje določa tretji A. del Pravilnika o izvajanju zakona o davčnem postopku (UL RS, št. 141/06, 46/07, 102/07, 28/09 in 101/11). Izjeme pri nakazovanju na transakcijske račune ureja tudi zadnja novela pravilnika s spremenjenim 23.a členom.

Bistvena sprememba 23.a člena določa subjektom obveznost, da morajo fizičnim osebam obvezno na transakcijski račun nakazovati vse dohodke iz delovnega razmerja, razen pokojnin, nadomestil in drugih dohodkov iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja. S tem naj bi bilo davčnemu organu omogočen učinkovitejši nadzor nad izplačevanjem osebnih prejemkov in s tem povezanih davčnih obveznosti.

Nadaljnja sprememba se nanaša na znižanje zneska pri plačilih za dobljeno blago in opravljene storitve ter za druga plačila iz 420€ na 50€, nad katerim plačevanje z gotovino med subjekti iz 36. člena ZDavP-2 ni več mogoče.

Davčni organ lahko s spremembo pravilnika učinkovitejše opravlja svoje naloge. Še posebej se to vidi pri davčnem nadzoru in davčni izvršbi. S spremembo pravilnika imajo davčni organi večji nadzor pri preprečevanju dela na črno, izogibanju plačevanja davkov in prispevkov za socialno varnost, preprečevanju davčnih utajevanj, preprečevanju sive ekonomije, zagotavljanju plačilne discipline in konsolidaciji javnih financ, ter tako prek zmanjševanja možnosti utajevanja oziroma izmikanja plačilu davkov in preprečevanja sive ekonomije vpliva tudi na izboljšanje konkurenčnosti.

Ker so se v zvezi z izvajanjem teh določb pojavila tudi različna vprašanja, si lahko več o tem preberete tukaj.