Zaloge

Zaloge so praviloma sredstva v opredmeteni obliki, ki bodo porabljena pri ustvarjanju izdelkov ali opravljanju storitev oziroma pri proizvajanju za prodajo ali prodana v okviru rednega delovanja. Čeprav SRS 4.1 definira zaloge kot praviloma opredmetena sredstva, se v določenih primerih lahko pojavljajo tudi kot zaloge storitev (na primer posli nekaterih projektantov, odvetnikov, dodelavni posli...)

Začetno merjenje zalog

Glede na začetno merjenje delimo zaloge v dve bistveni vrsti:

1. zaloge, ki jih moramo ovrednotiti po nabavni ceni (zaloge surovin, materiala, drobnega inventarja, embalaže in trgovskega blaga)

2. zaloge, ki jih moramo ovrednotiti z izbrano stroškovno ceno (zaloge nedokončane proizvodnje, zaloge proizvodov in tudi storitev)

1. skupina:

V nabavno ceno zalog iz prve skupine sodijo:

- nakupna ali fakturna cena,

- uvozne in druge nevračljive davščine,

- neposredni nabavni stroški,

- DDV, ki se ne sme odbiti,

- cena pa se zmanjša za dobljene popuste

Podjetje se pri tem samo odloči, ali bo v nabavno vrednost vključevalo predvidene neposredne nabavne stroške ali pa bo vključevalo stroške le na podlagi dejanskih knjigovodskih listin.

Pomembno je še vedeti, da moramo zaloge, ki jih pridobimo od povezanih oseb, v poslovnih knjigah izkazovati ločeno. V konsolidiranih računovodskih izkazih pa jih moramo zmanjšati za vmesne dobičke.

2. skupina:

Zaloge iz druge skupine se vrednotijo na različne načine. Izbrana metoda vrednotenja mora biti navedena v računovodskih usmeritvah podjetja in jo mora le-to uporabljati skozi daljše časovno obdobje. Zakon priznava tri metode vrednotenja zalog nedokončane in dokončane proizvodnje oziroma storitev:

1. vrednotenje s proizvajalnimi stroški; Ta metoda je najbolj pogosta in priporočena. V vrednost zalog se po tej metodi prištevajo:

• stroški materiala,

• neposredni stroški dela,

• neposredni stroški storitev,

• neposredni stroški amortizacije in

• posredni proizvajalni stroški.

1. vrednotenje z zoženo lastno ceno je zgornja skrajnost. Poleg zgoraj navedenih proizvajalnih stroškov v vrednost zalog po tej metodi štejemo še posredne stroške nakupa, posredne stroške prodajanja in posredne stroške splošnih služb. Če le narava poslovanja takšna, da je proizvajanje bolj ali manj enakomerno, prodaja pa neenakomerna, da je na krajše obdobje takšno vrednotenje bolj normalen poslovni izid.

2. vrednotenje le s spremenljivimi stroški pa je spodnja skrajnost vrednotenja zalog. V tem primeru v vrednost zalog štejemo samo neposredne materialne stroške, neposredne stroške dela in spremenljivi del posrednih proizvajalnih stroškov. Na ta način vrednotimo zaloge, če je naša proizvodnja neenakomerna, prodaja pa enakomerna.

V okviru obeh skrajnosti lahko podjetje določi svojo metodo vrednotenja zalog, ki pa mora biti navedena v računovodskih usmeritvah podjetja. V izjemnih primerih lahko v vrednost zalog štejemo tudi stroške izposojanja.

Razknjiževanje zalog

Podjetje lahko po standardih za prodajo oz. porabo zalog uporablja eno izmed naslednjih metod:

• metoda zaporednih cen (FIFO),

• metoda tehtanih povprečnih cen,

• metoda drsečih povprečnih cen.

Vrednotenje po stalnih cenah ni posebna oblika vrednotenja, ampak je samo način, na katerega dosežemo eno izmed zgornjih oblik vrednotenja. Pri tem moramo uporabljati konte odmikov.

Prevrednotovanje zalog

V poslovnih knjigah se zaloge vrednotijo po izvirni vrednosti ali čisti iztržljivi vrednosti in sicer po manjši od njiju. Če se na primer spremenijo tržne razmere, ki povzročijo, da je blago tržno nezanimivo, ali pa se spremeni kvaliteta, oblika ali druge lastnosti blaga, se iztržljiva vrednost zalog zmanjša. Iztržljiva vrednost zalog pa je čista prodajana vrednost zalog zmanjšana za stroške prodaje.

Če izkazana knjigovodska vrednost zalog v poslovnih knjigah ni enaka iztržljvi, je možno dvoje:

• če je čista iztržljiva vrednost zalog večja od knjigovodske, ne naredimo ničesar, saj vrednosti zalog zaradi krepitve ni dovoljeno spreminjati - zaloge se ne prevrednotujejo navzgor;

• če pa je čista iztržljiva vrednost zalog manjša od knjigovodske, je znesek razlike potrebno odpisati. Znesek odpisa knjižimo med prevrednotovalne poslovne odhodke. Po SRS smo to dolžni storiti, ne glede na davčni vidik zmanjševanja.

Davčni vidik zmanjševanja vrednosti zalog

Zakon o davku od dohodkov pravnih oseb

Če knjigovodska vrednost zalog presega čisto iztržljivo vrednost, se opravi prevrednotenje zaradi slabitve. V poslovnih knjigah evidentirani prevrednotovalni poslovni odhodki se po 12. členu ZDDPO-2 priznani že v trenutki slabitve. Pri tem je pomembno le, da je slabitev dokumentirano utemeljena.

Zakon o DDV

Obračun DDV ni obvezen v trenutku slabitve. Ta je z vidika DDV davčno nevtralna. DDV se tako obračuna šele ob odtujitvi, to je dejanskem uničenju oziroma odpisu blaga. Z vidika DDV je torej odpis zalog pametno narediti v dveh stopnjah. Najprej zaloge prevrednotimo zaradi slabitve in vrednost zalog znižamo (lahko tudi na vrednost 0). V naslednjem obdobju pa zaloge odtujimo in od tega moramo obračunati DDV. Le-ta se obračuna od čiste iztržljive vrednosti blaga, ki pa je 0. Pomembno je samo še, da dokumentiramo odtujitev - na primer z odvozom na odpad ali pa komisijskem zapisniku o uničenju blaga.

 

V besedilu so navedene splošne informacije za računovodsko in davčno obravnavanje nekaterih postavk. V podjetju ne moremo prevzeti nikakršne odgovornosti za njihovo napačno interpretacijo in uporabo v praksi. Če imate pri vašem poslovanju konkreten problem v zvezi z obravnavano tematiko, nam pošljite vprašanje in z veseljem vam bomo pomagali.