Transferne ali prenosne cene

Transferne ali prenosne cene so cene, ki si jih med seboj zaračunavajo povezane osebe. Problematika transfernih cen izhaja iz predpostavke, da si povezane osebe med seboj proizvode ali storitve zaračunavajo po cenah, ki ne odražajo nujno samo tržnih interesov. Eden izmed »netržnih« interesov je lahko tudi prilagajanje davčne osnove in zato je zakonodajalec v skladu s smernicami OECD določil merila določanja primerljivih tržnih cen za ugotavljanje pravilne davčne osnove.

Zakon o davku od dohodkov pravnih oseb jasno opredeljuje, kdaj se osebi štejeta za povezani. Prag predstavlja 25% lastništva kapitala, 25% glasovalnih pravic, pravne osebe pa se štejejo za povezane tudi, če iste osebe ali njihovi družinski člani neposredno ali posredno sodelujejo v upravljanju, nadzoru ali kapitalu obravnavanih oseb ali če so osebe kako drugače povezane na podlagi pogodb.

Če sta oba povezana davčna zavezanca rezidenta RS in nobeden od njiju ni v ugodnejšem davčnem položaju, zanju velja poenostavitev, ki zagotavlja odpravo ekonomske dvojne obdavčitve. Tako davčne osnove med takimi povezanimi osebami ni potrebno povečevati oziroma zmanjševati.

V nasprotnem primeru, če je torej

• povezana oseba rezidenta RS nerezident RS

• ali pa sta obe povezani osebi rezidenta RS in je ena od njiju v ugodnejšem davčnem položaju

mora davčni zavezanec, rezident RS, v davčnem obračunu prihodke, dosežene iz poslovanja med povezanimi osebami, izkazovati najmanj do višine, ki se ugotovi z upoštevanjem cen takih ali primerljivih sredstev ali storitev, ki se v enakih ali primerljivih okoliščinah dosežejo ali pa bi se dosegle na trgu med nepovezanimi osebami. Odhodke pa mora davčni zavezanec izkazovati največ do te višine.

Zakon cene, ki bi se dosegle med nepovezanimi osebami, imenuje primerljive tržne cene. Določijo se z eno od naslednjih metod:

1. metoda primerljivih prostih cen

2. metoda preprodajnih cen

3. metoda dodatka na stroške

4. metoda porazdelitve dobička

5. metoda stopnje čistega dobička

Zakon predpisuje, da se najprej uporabi prva metoda. Le v primeru, da se le-ta dokazano ne more uporabiti (da torej na obravnavanem trgu ne obstajajo primerljive tržne transakcije) se lahko uporabi druga metoda. Če se ne more uporabiti niti ta, se lahko uporabi metoda dodatka na stroške. Zadnji dve metodi se ne priporočata kot samostojni metodi, ampak samo kot dodatno dokazovanje.

V zvezi z dokazovanjem primerljivih tržnih cen mora davčni zavezanec slediti tudi določbam 365. člena Zakona o davčnem postopku - 1, ki natančno določa obseg potrebne dokumentacije v zvezi s povezanimi osebami. Dokumentacija se hrani pri davčnem zavezancu in se mora predložiti le na zahtevo davčnega organa.

 

Vir:

1. Zakon o davku od dohodkov pravnih oseb - 2 (Uradni list RS 42/2006)
2. Zakon o davčnem postopku -2 (Uradni list RS 117/2006)

 

 

V besedilu so navedene splošne informacije za računovodsko in davčno obravnavanje nekaterih postavk. V podjetju ne moremo prevzeti nikakršne odgovornosti za njihovo napačno interpretacijo in uporabo v praksi. Če imate pri vašem poslovanju konkreten problem v zvezi z obravnavano tematiko, nam pošljite vprašanje in z veseljem vam bomo pomagali.